Sadna gniloba ali Monilija

Sadna gniloba je ena od najbolj razširjenih glivičnih bolezni, ki vsako leto uniči velik del jabolk in hrušk. Napade največkrat plodove, ko so ti že blizu zrelosti ali dozo­revajo. Gliva prodre v plod le skozi rane, ki nastanejo zaradi toče ali mehaničnih poškodb, grizenja raznih žuželk ali napada drugih glivičnih bolezni. Dostikrat se zdrav plod okuži od sosednjega, bolnega, če se tesno dotikata.

Na plodu se najprej pojavi rjava lisa, na­vadno okrog rane, ki se hitro veča, pod njo se tkivo zmehča in gnije. Na nagnitem delu se pojavijo sivo-rumenkasti prašni kupčki, ki so razporejeni v obliki več koncentričnih krogov okoli vdornega mesta. Pozneje, ko zajame gniloba ves plod, pa so prašni kupč­ki nepravilno razporejeni. Plod dokončno zgnije in odpade, pogosto pa taki plodovi suhi obvise na drevju še čez zimo. Sadjarji so jih krstili za »mumije«.
Mumije so vir okužb v nasledniem letu, saj se na njih tvorijo poletni trosi. Če pa pride­jo v zemljo, po drugi zimi vzkalijo v poseb­na plodišča, iz katerih zimski trosi kužijo zdrave plodove. V skladiščih, kjer ni svet­lobe, se monilija pojavlja v obliki tako imenovane črne gnilobe. Plodovi so gnili in skoraj črne barve, na njih pa ni prašnih kupčkov. V prašnih kupčkih tvori gliva poletne trose.

Pri rezi in tudi med rastjo vestno odstranju­jemo gnile plodove in mumije ter jih uniči­mo. Preprečujmo vse mehanične poškodbe plodov, zlasti tiste, ki jih povzročajo žužel­ke (najpogosteje jabolčni zavijač in druge vrste). Skrbimo za zatiranje škodljivcev, ki ranijo lupino plodov. Vestno zatirajmo škrlup.
Proti moniliji do neke stopnje učinkujejo radociram, radotiram, captan in ronilan. Slednji pa ne učinkuje proti škrlupu.