Jablanov škrlup ali Fuzikladij

Da se to glivično bolezen jablan obravnava­ na prvem mestu, je prav gotovo vzrok v tem, ker je ena najbolj razširjenih in najbolj škodljivih bolezni. Pojavlja se vsa­ko leto, zlasti močno v deževnih letih, zla­sti kadar je dosti padavin v aprilu, maju in juniju. Sadjarji pravijo, da so taka leta »škrlupasta«. Nekatere nove, sicer odlične in priljubljene sorte so za škrlup močno občutljive in jih je treba še posebno skrbno in pogosto škropiti. Močan napad listja povzroča, da to že poleti odpade, zato se zmanjša pridelek ne samo v letu napada, pač pa še huje naslednje leto. Močno škrlu­pasti ali krastavi plodovi odpadajo, napade jih še gniloba, kadar pa obstanejo na drev­ju, so plodovi pegasti in krastavi ter pozne­je v skladišču močno gnijejo.
Bolezen povzroča na listju najprej nežne, zelenkasto-črne ali rjavo-črne žametaste prevleke, ki lahko ob močnem napadu za­jamejo večji del zgornje listne strani, redko pa tudi spodnje. Nato se pojavijo manjše ali večje, najprej okroglaste, pozneje pa nepravilne rjave ali temne pege. Tudi te najdemo pogosteje na zgornji strani. Med pegami močno napadenega listja začne tki­vo rumeneti in listi že poleti odpadejo.

Na plodovih povzroča škrlup rjavo-črne pe­ge različne velikosti, z razpokano lupino. Pod pegami lupina ne raste več, zato ob nagli odebelitvi plod značilno razpoka in se obda s pluto, kar daje plodovom krasta v videz (od tod tudi eno od imen te bolezni - krastavost). Pege in kraste na plodovih so lahko različne velikosti in navadno okroglaste oblike. Kolikor zgodnejša je okužba plodov, toliko večje so pege. Pri poznih, jesenskih okužbah so pege manjše, okroglaste in rjavkasto-črne, v njihovem okviru lupina ne poka. Zelo pozne okužbe se navadno pokažejo šele v skladišču v obliki majhnih, okroglastih, svetlečih se črnih peg, ki so rahlo vdrte.

Bolezen povzroča gliva (Venturia inaequ­alis), ki prezimuje v odpadlem listju. Na spomlad tvori tam posebna zimska plodiš­ča (peritecije), v katerih nastanejo spolni trosi (askospore), ki dozorijo nekako do sredine aprila. Ko se odpadlo listje zaradi dežja namoči, iz plodišč bruhajo trosi, ki jih veter in dežne kapljice zanesejo na mla­de liste. Zimski trosi v kapljici vode na listih vzkalijo in s kalčkom prodro vanje ter jih tako okužijo. Po dveh do treh tednih se na okuženih listih in plodovih pokažejo že prej omenjene pege.
Na pegah se v obliki žametaste prevleke tvorijo poletni trosi (konidiji), ki okužbe širijo na nove mlade liste in plodove. Tudi poletni trosi lahko kalijo samo v kapljicah vode na listju, zato so deževna leta tako nevarna za pojav škrlupa.
Zimski trosi v plodiščih v odpadlem listju ne dozorijo vsi hkrati, temveč se njihovo dozorevanje razvleče na dobo dveh mese­cev ali dlje. Prav to je vzrok, da lahko v naših vremenskih razmerah nastane okužba z zimskimi trosi približno od prve­ga tedna aprila ali najpozneje od sredine aprila pa do začetka ali sredine junija, in sicer vedno, kadar pada dež.
Za kalitev trosov in okužbe listov morajo biti listi dovolj časa mokri, pri tem pa ima po­membno vlogo temperatura. Najhitreje se razvije okužba pri temperaturi 17 do 24 °C, saj je za močno okužbo dovolj, da je listje mokro samo 18 ur, ali 12 ur za srednjo okužbo. Pri temperaturah, nižjih od 17°C, mora biti listje dalj časa mokro, da lahko nastane okužba. Ko se pojavijo prve pege, se prične nevarnost okužb s poletnimi tro­si, ki traja vse do jeseni.
Glede na opisani razvoj glive, ko lahko vsak dež pomeni tudi okužbo, je uspešno varstvo jablan pred škrlupom precej zah­tevno opravilo. Če naj okužbo s škrlupom povsem preprečimo, morajo biti listi in plodovi ves čas nevarnosti okužbe obdani z oblogo fungicida. Pomembno je, da pre­prečimo predvsem okužbe z zimskimi tro­si, saj se potem poletni trosi ne morejo razviti.
To dosežemo tako, da škropljenja z ustrez­nimi fungicidi ponavljamo v presledkih 7 do 12 dni, kajti toliko časa traja delova­nje večine fungicidov, v tem času pa tudi na novo priraste listna površina, ki jo je treba škropiti. Ko nevarnost okužb z zim­skimi trosi poneha (pri nas navadno okoli sredine junija), lahko presledke med škropljenji podaljšamo na 14 dni ali več.
Zadnje škropljenje smemo opraviti toliko dni prej, kolikor znaša varnostna doba za fungicid, ki ga uporabimo pri tem škroplje­nju. Prvo škropljenje je treba opraviti takrat, ko se iz brstov poka­žejo prvi zeleni lističi.
Razumljivo je da tudi manjkrat škropimo, vendar moramo v ta­kem primeru zlasti v deževnih letih računa­ti na večjo ali manjšo škodo od škrlupa. V zelo deževnih letih je treba presledke med škropljenjem celo skrajšati, v sušnih letih pa jih lahko podaljšamo.
Kot smo že omenili, ima sorta odločilno vlogo. Kdor nima volje, da bi kar naprej stal s škropilnico na preži, naj ob saditvi izbere manj občutljive sorte. O tem se je treba seveda posvetovati s strokovnjakom. Ni pa prav nobenega dvoma, da sorte, ki jih gojimo na plantažah, niso vedno naj­ustreznejše za domači vrt.
Zadnja leta se znanstveniki vsega sveta trudijo, da bi vzgojili nove sorte, ki bi bile odporne proti škrlupu. Nekaj takih je že znanih, večinoma pa so to zgodnje sorte. Poglavitna težava pri vzgoji odpornih sort je doseči poleg odpornosti tudi ustrezno kakovost. Med manj občutljive ali celo od­porne sorte sodijo: alkmene, discovery, fiorina, james grieve, lonjon, lord lambo­urne, melrose, prima, priscilla, pri­olov delišes, summerred in še katera.
Če bi radi shajali z manj škropljenji, potem vsaj ne opuščajmo škropljenj v pogostih presledkih zadnji teden aprila in ves maj, kajti dolgoletne izkušnje kažejo, da je prav v tem času največ močnih okužb. Nekoliko lahko zmanjšamo nevarnost okužb, če je­seni odpadlo listje pograbimo in požgemo. Po novejših izkušnjah je mogoče zmanjšati nevarnost škrlupa tudi, če jeseni, ko prične listje odpadati, poškropimo jablane s 5% sečnino.
Proti škrlupu imamo na voljo celo vrsto fungicidov, s katerimi lahko zadovoljivo preprečimo okužbe. Pri predpomladan­skem škropljenju je priporočljivo dodajati kakšnega od bakrovih pripravkov (npr. ku­propin, cuprablau, champion, cuproxat Fl).
Pri prvih škropljenjih pred cvetenjem se navadno odločimo za uporabo dotikal­nih organskih fungicidov, kakor so delan, dodine, dithane, polyram DF, captan. Ka­dar je zaradi daljšega dežja nevarnost okužb od škrlupa zelo velika, se že pri škropljenju tik pred cvetenjem, še bolj pa za škropljenja v cvet in po cvetenju odloči­mo za uporabo sistemičnih fungicidov, ki jih rastline vsrkajo in raznesejo s sokovi po listju. Sistemični fungicidi imajo tudi dobro kurativno delovanje in jih je mogoče upo­rabiti največ 96 ur po začetku dežja, ki je sprožil okužbo. Pri pretirani uporabi teh fungicidov pa se lahko pojavijo odporne rase škrlupa, zato bi jih kazalo v eni sezoni porabiti največ tri- do petkrat.
Čiste sistemične fungicide je priporočljivo mešati z dotikalnimi ali pa uporabiti kar tovarniške mešanice. Pri mešanicah naj omenimo topas C, rondo in folicur E WP50. Mešanice fungicidov pa so naslednje: anvil + captan, baycor + captan, baycor + euparen, rubigan + captan, score + cap­tan in systhane 6-Flo + dodine.
Najboljše je oba fungicida uporabljati v priporočeni koncentraciji in je ne zmanjševati. Mešani­ce so dobre zlasti zaradi tega, ker sistemič­ni fungicidi nimajo dovolj dolge ga naknad­nega delovanja (preventivnega), imajo pa dobro kurativno delovanje.
Kadar se je škrlup že pojavil, ga je mogoče zaustaviti z dvema škropljenjema s siste­mičnim fungicidom v presledku 7 dni.