Limone, pomaranče in mandarine

V naravi je zanimiv vsak dan. Čeprav se pozimi tam ne dogajajo velike spremembe, na primer take, ki v nekaj tednih prikličejo cvetoče grede, nam očarljivost zasneže­nih dreves privabi poseb­ne občutke. Nekaj živega in cvetočega pa si kljub temu želimo v svoji bliži­ni tudi v času dolgih ve­čerov.  Zunaj mraz, le nekaj korakov stran pa zelenje, cvetje, skratka življenje! Sobne:rastline nam po­magajo premostiti ta mrzli čas, v katerem je na vrtu tako maloživahnih prizorov. V zimskem vr­tu, svetli verandi, zaste­kljenem balkonu ali pa v sončni sobi ustvarimo z lončnicami oazo, ki je vremenska napoved ne prestraši. V njej naj kra­ljujejo tudi citrusi.

Lepi so, a grenki, strupeni pa ne

Filipinski pomarančevec (Citro­fortunella microcarpus) je sobna rastlina, ki se ra­zraste v obliki nizkega, košatega in dober meter visokega zimzelenega gr­mička. Rastlina je nasta­la s križanjem dveh vrst, od katerih sodi vsaka v svoj rod (Citrus in Fortu­nella). Cveti v glavnem poleti, iz cvetov pa se ra­zvijejo drobni plodovi. Ti so sprva temno zeleni, med zorenjem pa počasi dobivajo oranžno barvo. Niso okusni, so namreč zelo grenki, a strupeni niso. Če želimo, da bo pritlikavi pomarančevec lepo uspeval, ga postavi­mo v svetel prostor, kjer se tudi pozimi ne ohladi pod 10 stopinj Celzija. Listom prija pogosto pr­šenje z mlačno, postano vodo, vlažnost zraka pa povečamo tudi tako, da nasujemo v podstavek mokro kamenje. Seveda moramo skrbeti, da so kamenčki stalno vlažni. Namesto kamenja lahko uporabimo moker mah ali mokro šoto.
Na listih se rade pojavijo pršice, ki so dobro znane mnogim sobnim rastlinam (pa tu­di tistim zunaj).
Prija jim toplo okolje in suh zrak. Z vsakodnevnim prše­njem in vlago v podstav­ku pršicam ustvarimo neprijetno bivanje, zato se v takih razmerah sko­raj ne pojavijo. Če se to vseeno zgodi, liste obri­šemo z vlažno krpo in jih poškropimo z enim od naravnih pripravkov, ki jih dobimo v kmetijski apoteki. Pripravkov po­navadi ni treba redčiti z vodo, ker so že pripra­vljeni.
Druga nadloga pritlikavega pomaran­čevca pa so kaparji. To so sesajoče in precej tr­dožive žuželke. K njihovi trpežnosti pomaga ščitek ali kapica, pod katero se skriva žuželka. Prav zaradi pokrivala jim nekateri kemični pripravki ne pridejo do živega. V zaprtem prostoru kemičnih pripravkov ne uporabljamo, raje redno pregledujemo spodnjo stran listov. Če na njej opazimo ( rjavkaste ali sivkaste izboklinice (to so kapice ali ščitki), jih odstranimo z ostro paličico, lahko pa  tudi z nohti. Ko se kapar  že zelo namnoži, postanejo listi sajasti (prekriva jih temna sajasta prevle­ka). Če prej nismo opazi­li, da je z rastlino nekaj narobe, bomo zdaj zago­tovo.
Tudi kaparji  enakokot uši izločajo sladek sok ali medeno roso, na katero se naselijo glivice sajavosti. Rastlina je vi­deti zanemarjena, zato je dobro, da se kaparja reši­mo takoj na začetku. Z rednim pregledovanjem rastline nam to tudi uspe. Pozimi ne zalivamo preveč. Šele, ko se prst v loncu primerno osuši.

Ob koncu pomladi po­stavimo pritlikavi poma­rančevec na zavetno me­sto v vrtu, balkonu ali te­rasi. Občasno  dognojujemo z gno­jilom za citruse.

Po limone v zimski vrt?

Privoščimo pa si lahko tudi kaj bolj okusnega.in užitnega od pritlikavega pomarančevca. Na pri­mer limono, pomarančo ali pa mandarino. Če­prav ne sodijo med sob­ne rastline, saj so prave sadne vrste, jih ljubitelj­sko gojimo tudi kot po­sodovke. To pomeni, da toplejši del leta preživijo na prostem, jeseni pa jih prenesemo v zavetje. Rod Citrus nas tudi sicer pozimi razvaja z neverje­tnim okusom in aromo, poskrbi pa tudi za po­trebne vitamine. Zlasti za vitamin C. Najbolj znane vrste so prav goto­vo limona (Citrus lemo­nia), mandarina (C. no­bilis), grenivka (c. para­disi), sladka pomaranča (c. sinensis) in grenka pomaranča (c. bigara­dia).
Na prostem uspevajo citrusi tam, kjer povpreč­na zimska temperatura ne pade pod 10 stopinj Celzija in je tudi najhujši mraz milega značaja (s temperaturo okoli O sto­pinj Celzija).

V krajih z močnim vetrom drevesa citrusov zavarujejo z za­ščitnimi pasovi proti ve­tru. Limona je na nizke zimske temperature in vetrove najbolj občutlji­va, saj sploh ne pozna zimskega mirovanja. To pomeni, da se na rastlini istočasno nahajajo cve­tovi, zoreči in zreli plo­dovi. Morda je prav zara­di te lastnosti limona za ljubiteljsko gojenje še za­nimivejša. Sicer pa citru­som med letom najbolj ustrezajo temperature med 15 in 25 stopinj Cel­zija.
Zrele limone naj se vam nikar ne smilijo. Brez ob­žalovanja jih potrgajte in uporabite v gospodinj­stvu. Dlje jih bomo pusti­li na drevesu, manj novih plodov bo nastalo. Zreli sadeži namreč vsebujejo hormon, ki zavira nasta­nek novih cvetov.
Ker kupljene sadike rastejo v loncih, je potrebno rastline vsa­ko pomlad presaditi v nekoliko večji lonec. Ko že dovolj zrastejo in je lonec dovolj velik, presa­janje ni več potrebno. Novo, humozno in hran­ljiva prst dodamo le na vrhu lonca. Pri presaja­nju pazimo, da ne razdi­ramo koreninske grude. Novo prst dodamo le na dno in ob strani posode. Na končno velikost dre­vesa vpliva podlaga, sor­ta in velikost lonca. Če ne presajamo v vedno večje posode, imajo ko­renine premalo prostora.
Citruse gojimo kot poso­dovke, ki jih jeseni, še pred prvo slano, prene­semo v zaprt prostor. Starejša drevesa prene­sejo krajše obdobje s temperaturami okoli nič stopinj Celzija, mlajša pa so občutljivejša. Tudi zimsko domovanje mora biti ustrezno toplo. Li­mona je glede tega naj­zahtevnejša, podobno kot mlade rastline osta­lih citrusov. Zagotoviti jim moramo temperatu­ro okoli 10-15 stopinj Celzi­ja. Starejše mandarine in pomaranče so povsem zadovoljne v svetlem in hladnem prostoru s tem­peraturo okoli 4 do 5 sto­pinj celzija. V prostoru naj ne bo radiatorja. Spomladi, konec maja, večje rastline (visoke najmanj pol metra) pre­nesemo na prosto.
V hla­dnih nočeh jih zavaruje­mo z enojno ali dvojno plast jo vlaknate folije (agrokoprena). Sprva jih postavimo v zaveten in delno senčen kotiček, da se postopoma prilagodi­jo na močno sonce. Pozi­mi in spomladi zalivamo bolj malo. Vsakokrat naj se vrhnja plast osuši, šele nato ponovno! zalijemo. Med letom, ko rastline intenzivno rastejo, doda­mo vodi lahko vsakokrat tudi gnojila za citruse. Če ka­žejo rastline znamenje li­stne bledice, enkrat na teden zalijemo z raztopi­no železovih kelatov, do­kler listi ne dobijo nor­malno zeleno barvo. Po­zimi gnojimo malo (naj­več na 14 dni).

Tako na prostem kot v zimskem domovanju preverjamo zdravstveno stanje rastlin. Poleg pršic in kaparjev lahko priča­kujemo tudi listne in vol­nate uši. Ko so se težave šele začele, jih lahko re­šimo s povsem naravnimi pripravki. V kmetijskih apotekah se namreč do­bijo že pripravljena, na­ravna škropiva za sobne rastline. Seveda moramo drevesa redno tedensko pregledovati. Zelo. po­membno je, da pridejo v zimsko domovanje v »brezhibnem stanju«. Na prostem je zatiranje pršic in kaparjev mnogo bolj preprosto kot v'zimskem vrtu ali verandi. Ob kon­cu zime rastline uredimo tako, da izrežemo suhe in zverižene poganjke, več rezi pa ni potrebno. Le pri mladih rastlinah spomladi skrajšamo vrh, da se drevo razveji.