Listne uši

JABLANOVE UŠI

Jablane napada več vrst listnih uši, ki so zlasti v toplejših letih sila škodljive. Ne­dvomno je pri nas najbolj razširjena zelena jablanova uš (Aphis pomi), ki povzroča veliko škodo. Uši se v kolonijah naselijo zlasti na vršičkih in mlajših listih, kjer sesa­jo sokove. Napadeni poganjki zastanejo v rasti, listi pa se značilno zvijajo. Ob kolonijah listnih uši najdemo redno mrav­lje, ki se hranijo z izločki uši (medeno roso), pa tudi polno olevkov oziroma srajčk, ki so jih uši pustile, ko so se levile. Močno napadeni listi se začno sušiti. Po­sebno nevarne so listne uši na mladih dre­vesih.
Pri nas je precej pogosta vrsta tudi jablano­va uš šiškarica (Dysaphis devecta). Kjer uši sesajo na spodnji listni strani, se list na zgornjo stran značilno izboči, izbokline pa se živo rumeno ali rdeče obarvajo. Izbokli­ne ostanejo še dolgo potem, ko so uši že izginile, na spodnji strani najdemo kvečje­mu še ostanke olevkov.
Tu in tam naletimo tudi na mokasto jabla­novo uš (Dysaphis plantaginea), ki povzro­ča zvijanje in sušenje listja in poganjkov, izmaliči pa lahko tudi mlade plodiče.
Za uspešno zatiranje listnih uši je po­membno, da res pravočasno ugotovimo na­pad in da spremljamo tudi njegov potek. Če je uši malo, se ne izplača škropiti, am­pak jih raje mehanično uničimo, če že niso na delu ličinke polonic. Če pa se v toplem vremenu listne uši hitro razmnožijo, lahko nastane nepopravljiva škoda in takrat mo­ramo poseči po kemičnem sredstvu.

Listne uši prezimujejo v obliki črnih, bleš­čečih, pol milimetra dolgih, ovalnih jajčec, ki jih pozimi najdemo na poganjkih. Proti zimskim jajčecem je zelo učinkovito zim­sko ali pred spomladansko škropljenje.

Kako se odločamo za zatiranje? Najboljše je, če določimo t.i. prag škodljivosti ali kritično število, ki znaša za zeleno jablano­vo uš pred cvetenjem 10 do 15 kolonij uši na 100 poganjkov, po cvetenju pa 8 do 10 kolonij na 100 poganjkov. Pri jablanovi uši šiškarici sta kritični števili 3 do 5 oziroma 5 do 8 kolonij, pri mokasti uši pa sta kritič­ni števili najstrožji, saj je ta vrsta najškod­ljivejša. Pred cvetenjem in po njem znašata 1 do 2 koloniji na 100 pregledanih po­ganjkov.
V do okolja prijaznem varstvu so primerni le trije pripravki: pirimor, hostaquick in zolone. Prednost ima vsekakor prvi. Proti listnim ušem deluje še cela vrsta priprav­kov - sistemičnih insekticidov, kot so me­tasystox, anthio, folimat in še nekateri. Ker so precej strupeni, se jih še posebno v vrtu raje izogibamo. Primernejši je na­ravni rastlinski ekstrakt kenyatox verde, manj primerni pa piretroidi.
Mokasta jablanova uš (Dysaphis plantaginea)

Opis

Uš: njena barva se spreminja iz temno zelene v zeleno z malo mokaste prevleke, potem v zeleno z malo vijoličaste na zadku, nato v sivovijoličasto ter navsezadnje v črno z mokasto prevleko.
Jajčece: veliko je 0,6 mm, črno in se skoraj ne razlikuje od jajčec drugih listnih uši.

Življenjski ciklus

Mokasta jablanova uš prezimuje v črnih zimskih jajčecih, posamično ali v kolonijah, na starem lesu. Prve uši temeljnice se izležejo iz jajčec že v času brstenja in takoj naredijo tako imenovano temeljnično šiško. To pomeni, da zvijejo konico lista ali njegov rob navzdol. V fazi mišjega ušesa oz. zelenih brstov te šiške težko opazimo. Po 2-3 tednih uši temeljnice dorastejo in začnejo izlegati partenogenetsko potomstvo. Po cvetenju začnejo uši iz prve generacije tudi že iz legati mlade samice. Tedaj se lahko naval uši zelo hitro poveča.
Stopnja razmnoževanja mokaste jablanove uši je zelo visoka in lahko povzroči veliko škodo. Poleg očitnega zvijanja listov uši s svojim sesanjem naredijo tudi škodo na plodovih. Ti ostanejo majhni, deformirani in ne odpadejo.
Te poškodbe plodov lahko povzročijo uši med cvetenjem ali kmalu po njem. Poškodovani poganjki se zvi­jajo. Poganjki, ki jih je napadla mokasta jablanova uš, povečini ne razvijejo cvetnih brstov.
Od začetka junija (pri velikosti plodov okrog 15 mm) se delu uši razvijejo krila in se preselijo na trpotec (poletnega gostitelja). Če pa je rast bujna, ostane del uši na jablani. Mravlje in veter prenašajo brezkrile uši na druge jablane, kjer ustvarijo nove kolonije. Krilate uši pa se takoj preselijo na trpotec. Do poznega pole­tja lahko tako nastajajo nove kolonije, ki pa niso tako nevarne kot tiste, ki so nastale spomladi.
Jeseni se razvijejo krilate, spolno definirane uši. Te se selijo nazaj na jablano, če niso ostale tam od prej. Oplojene samice začnejo potem izlegati jajčeca.

Naravni sovražniki

Listne uši imajo veliko naravnih sovražnikov, ki pa pri mokasti jablanovi uši predvsem spomladi niso dovolj učinkoviti.
Najpomembnejši naravni sovražniki so:

• tenčičarice
  
• cvetne stenice,
  
• polonice hržice,
  
• parazitske osice in osice najezdniki,
  
• muhe trepetavke.

Pomanjkljivost teh koristnih plenilcev v primerjavi z ušmi je, da se v mrzlih spomladanskih obdobjih zelo počasi razmnožujejo.
Ko po juniju nastajajo kolonije mokaste uši, so razmere za razvoj teh plenilcev boljše, tako da lahko zajezi­jo populacijo uši. Zato so koristni plenilci poleti zelo pomembni, spomladi pa je njihova vloga manjša zara­di prepočasnega razmnoževanja.

Zatiranje - preventivno

• preprečujemo prebujno rast dreves,
  
• varujemo koristne plenilce,
  
• na debla nameščamo lepljive trakove, tako da mravlje ne morejo priti na drevo (če ni mravelj, poteka razvoj mokaste jablanove uši drugače).

Zatiranje - Neposredno

• zatiranje z naravnim sovražnikom pred cvete­njem in med njim skoraj ni mogoče. Zato moramo v tej fazi vsekakor kemično zatirati.
• zgodnje škropljenje z azadirachtinom (po zadnji smernici Evropske skupnosti ga smemo uporabiti samo v drevesnicah) moramo vsekakor opraviti pred cvetenjem, ker azadirachtin (pridobljen iz indijskega dre­vesa neem) učinkuje zelo počasi.
  
• kjer azadirachtin ni dovoljen, lahko škropimo s sredstvi za izboljšanje močljivosti ali z milnimi pripravki, ki pa niso tako učinkoviti. To velja tudi za piretrum-rotenonske pripravke.
  
• če listne uši napadejo spomladi ali poleti in je z mokasto jablanovo ušjo napadenih več kot 5 % poganj­kov, moramo poganjke odrezati in jih odstraniti iz nasada. Potem škropimo, v nasadih, ki so jeseni prezgodaj nehali rasti in jim je zato hitro odpadlo listje, lahko opazimo, da moka­sta jablanova uš odlaga manj jajčec.

Zelena jablanova uš (Aphis pomi)

Opis

Uš: je intenzivno zelena do rumenkasto zelena; tipalke, noge in zadkovi cevčici pa so rjavo črni.
Jajčeca: so črna in podolgovato ovalna.

Življenjski ciklus

Zelena uš prezimuje kot jajčece v kolonijah na enoletnih poganjkih. Uši temeljnice se izležejo kasneje kot pri drugih ušeh. Svoje kolonije razvijajo v bližini vrhnjih listov na poganjkih. Od konca maja ali na začetku junija se lahko v optimalnih vremenskih razmerah množično razmnožijo. Na začetku junija se razvijejo kri­late uši, ki se hitro odselijo na druga drevesa. Zelena jablanova uš je edina listna uš, ki ne menjava gostite­lja. Jeseni se pojavijo brezkrile spolne oblike, ki se parijo. Takrat odložijo veliko jajčec na skorjo mladih poganjkov.

Znamenja poškodb

Pri močnem napadu se predvsem poleti listi močno skodrajo. Zelene uši izločajo precej medene rose, na kateri se razvijejo glivice sajavosti, zato so napadeni deli sajasto umazani.

Naravni sovražniki

Isti kot pri mokasti jablanovi uši.

Prag škodljivosti

Z zeleno jablanovo ušjo se prehranjujejo predvsem plenilci in je zelo redko škodljiva. Samo v drevesni­cah in mladih nasadih lahko pri bliskoviti razmno­žitvi povzroči veliko škodo.

Zatiranje - Preventivno

• ohranjamo plenilce.
• pazimo, da drevesa niso preveč bujna (pravilna rez, gnojenje).

Zatiranje - Neposredno

• če optimalno obvarujemo plenilce, je kemično zatiranje zelene jablanove uši le redkokdaj po­trebno. Če pa bi jo vendarle morali zatirati, upo­rabimo pripravke na podlagi piretrum-rotenona ali kak milni pripravek.
  
• azadirachtin na zeleno uš ne učinkuje.

Jablanova uš šiškarica (Dysaphis spp.)

Opis

Uš: je sive do temno modro-sive barve, ima kratke črne tipalke.
Nimfe: so rožnate do modrikasto-sive.
Jajčeca: so črna.

Življenjski/razvojni ciklus

Jablanova uš šiškarica prezimuje kot jajčece, ki je odloženo na drevesih ali vejah. Kmalu po brstenju se izležejo ličinke, ki se preselijo na rozetne liste, začnejo sesati in se razvijejo v prave kolonije. Pozneje najdemo uši šiškarice tudi na mladih poganjkih.
Razmnožujejo se deviško (partenogenetsko). Od maja naprej se razvijajo krilate uši, ki se selijo na divje rastline. V poznem poletju se samičke vračajo na sadno drevo in tam odlagajo jajčeca.

Značilne poškodbe

Najprej se na listih pojavijo svetlo rdeče ali rumene pike in vzbokline, pozneje nastanejo večje gube in listi se zvijejo. Na plodovih nastanejo rdeče pike in pege, ki pa spet izginejo, ko ni več uši.

Naravni sovražniki

Uši šiškarice imajo iste naravne sovražnike kot moka­ste uši. Vendar so naravni sovražniki pri njih veliko bolj učinkoviti, ker uš šiškarica nima tolikšnega raz­množevalnega potenciala kot mokasta jablanova uš.
Kontrola in prag škodljivosti
Pred cvetenjem: prag škodljivosti je 15-20 kolonij na 100 cvetnih šopov (cvetovi in listne rozete).
Po cvetenju: prag škodljivosti je 30 kolonij na 100 po­ganjkov (cvetovi in listi).

Zatiranje

Uši šiškarice še zdaleč niso tako škodljive kot moka­sta jablanova uš, vendar pa se v gričevnatih predelih lahko pojavijo v večjem številu.
Če je mogoče, počakamo z zatiranjem in tako damo možnost koristnim plenilcem (plenilci in parazitski plenilci), da sami uravnavajo število uši. Zaradi številčnosti naravnih sovražnikov listne uši je to laže kot pri mokasti jablanovi uši.

Kadar ni več mogoče naravno uravnavati števila škodljivcev, uporabimo pripravek na podlagi piretrum-rote­nona ali katerega izmed milnih pripravkov (sredstvo za močljivost).