Hruševe bolšice

Znane so sicer tri vrste, vendar se pri nas v Sloveniji pojavljata le dve, to sta navadna hruševa bolšica (Psylla piri) in velika hru­ševa bolšica (Psylla pirisuga). Zlasti prva je postala v sodobnih nasadih hud škodljivee, še posebno v takšnih, ki jih dobro gnojimo in redno škropimo, tu in tam pa se pojavi tudi v vrtovih. Odrasle bolšice lahko skače­jo. Dolge so 2,2 do 2,8 mm, imajo streha­sto zložena krila, kratko trikotno glavo in stožčast zadek. Krila so precej velika in imajo maloštevilne krilne žile. Odrasle bol­šice, ki prezimujejo v listju pod hruškami in se pozimi hranijo z nabadanjem že olese­nelih poganjkov, so temnejše barve, tem­no-rjave z nekaj črnimi in oranžnimi pega­mi. Krilne žile so črne, ob sprednjem robu kril je sajasto črna celica. Poletne oblike so svetlorjave barve z nekaj temnejšimi in oranžnimi pegami, krilne žile pa so sive.

Velika hruševa bolšica je večja, saj meri v dolžino 3 do 3,8 mm, je rjave, oranžne in zelenkaste barve ter ima svetlorjave krilne žile. Zimska oblika je temnejša. Ta vrsta prezimuje na iglavcih, od koder se spomla­di seli na hruške navadno v aprilu. Do konca maja odlaga jajčeca na liste, ki jih značilno skodra, česar pri navdni bolšici ni. Lahko zapišemo, da je velika hruševa bolšica malo škodljiva in se je skoraj ne izplača zatirati. Ima namreč samo en rod na leto. Tem bolj škodljiva je navadna hruševa bolšica, ki ima kar štiri rodove.
Odrasle navadne bolšice najdemo v kroš­njah hrušk vso zimo v toplejših dneh, v večjem številu pa se pojavijo februarja in marca. V drugi polovici marca prilete z drugih rastlin, kjer so prezimile, še velike bolšice. Rumenkasta jajčeca, ki merijo v dolžino približno 0,3 mm, odlagajo naj­prej na osnovo brstov in v vdolbino lesa. Pozneje, ko hruške odženejo, odlagajo bolšice jajčeca na mlade, še nerazvite, ko­smate lističe, na vršičke poganjkov in na liste ter listne in cvetne peclje.
Po enem do treh tednih se iz jajčec izležejo rumenkaste, ovalne ličinke, ki imajo sploščeno telo in rdeče oči. V začetku merijo komaj 0,3 do 0,5 mm, pozneje, ko se pet­krat levijo, so po vsaki levitvi večje, značil­no sploščene, zelenkasto-rumene ali rjavka­ste barve. Ličinke se v kolonijah naselijo na mladih lističih, listnih pecljih in vršičkih poganjkov, kjer sesajo sokove in pri tem izločajo obilo medene rose. Ob močnejših napadih se medena rosa kar cedi po listju napadenih hrušk, po vejah in plodovih. Na medeni rosi se naseli neka gliva, ki povzro­ča sajavost.

Ličinke bolšic so neposredno škodljive, saj z izsesavanjem sokov povzro­čajo zastojrazno rasti in izmaličenje listov, cve­tov in plodov, pa tudi njihovo sušenje. Škodljive pa so tudi zato, ker so vzrok sajavosti. Tako listje slabo asimilira, sajavi plodovi pa izgube pri kakovosti.
Prve ličinke najdemo navadno, ko hruške ozelenijo, potem jih je vedno več, njihovo število naraste zlasti v prvi polovici maja. Velika hruševa bolšica ima na hruškah le en rod na leto, saj se v drugi polovici junija in v začetku julija odseli z njih.

Navadna hruševa bolšica pa lahko razvije kar štiri rodove in tudi prezimi na hruškah ali pa v odpadlem listju pod njimi. Močni napadi so možni še junija in julija, pogosto tudi konec avgusta in septembra. Težava je v tem, da zaradi bližnjega dozorevanja plo­dov v tem času sploh ne moremo škropiti. Močno napadena drevesa so videti grda in neugledna, saj imajo izmaličene in rumen­kaste liste, po katerih se cedi medena rosa, pozneje so navadno popolnoma sajava. Rast poganjkov se popolnoma ustavi, listje se suši, mnogokrat se posuši tudi cvetje in plodovi ali pa ostanejo drobni in sajavi. Po nekajletnem močnejšem napadu se lahko drevesa posušijo.
Zadnje ugotovitve o hruševih bolšicah ka­žejo, da so prerazmnožitve posledica ugod­nih razmer, ki jih ustvarjamo v novih nasa­dih. Močnim pojavom bolšic pa še posebno ustreza preobilno gnojenje z dušikom, pre­tirana rez in s tem tudi prebujna rast. Bol­šice namreč iščejo za odlaganje jajčec ved­no mlade, nove poganjke in lističe. Tako nastajajo neugodni poletni napadi pred­vsem na drevesih, ki kažejo naknadno, drugotno rast. Zato opazimo močnejše na­pade bolšice še v jeseni celo po obiranju, kadar je toplo in suho vreme. Pomemben vzrok za prerazmnožitve hruševih bolšic je tudi pretirana raba insekticidov, s čimer uničimo naravne sovražnike bolšic, kot so polonice, tančičarice, roparske stenice in druge vrste.
Zato naj bo pri zatiranju hruševe bolšice eno od temeljnih vodil: čimmanj škropiti!
Vsako škropljenje naj bo res upravičeno. Če hočemo temu zadostiti, moramo dreve­sa redno opazovati, da pravočasno zazna­mo napad, zlasti odložena jajčeca in mlade ličinke. Nedvomno je najlažje zatirati mla­de ličinke, ličinke višjih razvojnih stadijev so že odpornejše proti kemičnim sred­stvom. Ob natančnem opazovanju lahko opazimo že odrasle bolšice, ki v lepem vremenu sedijo na vršičkih mladih poganj­kov ali pa živahno skačejo. Prve poškodbe od velike hruševe bolšice je precej lahko spoznati, saj samice vrhnje lističe značilno skodrajo in izmaličijo. Navadna hruševa bolšica, ki je veliko škodljivejša, ob odla­ganju jajčec lističev ne izmaliči, zato je prvi napad težje odkriti. Rumeno-oranžna jajče­ca najdemo na vršičkih in vrhnjih lističih, pa tudi na spodnji strani listov.
Kadar že v zimskem času - februarja in marca - v nasadu najdemo veliko bolšic in odloženih jajčec, lahko pričakujemo moč­nejši napad.

Proti hruševi bolšici se je obneslo zimsko škropljenje z rumenimi (DNOC) priprav­ki, vendar teh zaradi strupenosti ni več v prodaji. Predspomladanska škropljenja z oleofosforjevimi sredstvi so manj primer­na (folidol olje, oleo-ekalux, oleo ultra­cid), ker z njimi celo pospešimo pojav bol­šice. Če opazimo veliko odraslih bolšic, odložena jajčeca in prve mlade ličinke, se med brstenjem izjemoma odločimo za škropljenje z enim od piretroidov (bayt­hroid, decis, fastac, karate, talstar). Poz­neje teh pripravkov ne priporočamo več, ker bolšica proti njim postane hitro od­porna.

Maja začnemo redno opazovati hruške in ko ugotovimo, da je napadenih približno 10% poganjkov, se odločimo za škroplje­nje. V času, ko prevladujejo jajčeca in nekaj ličink prvega stadija, je primeren za škropljenje 0,06% insegar z dodatkom 0,5% belega olja ali frutapona. Malo po­zneje lahko uporabimo 0,06% alsystin + 0,5% belo olje, ali 0,025% du-dim + 0,5% belo olje, če je že več ličink, pride v poštev tudi 0,3% mitac z dodatkom 0,5% belega olja, lahko pa zmešamo tudi 0,2% mitac in 0,06% alsystin ali 0,025% du-dim. Najbolj­ši uspeh bomo dosegli, če bomo izmenično uporabljali omenjene mešanice, pri čemer je treba poudariti, da je treba škropiti z obilo vode in hruške dobro omočiti.
Poleti, ko je največ naravnih sovražnikov, se, če je le mogoče, izogibamo uporabi insekticidov. Če smo hruševo bolšico do­volj dobro zatirali prej, poleti škropljenje ni potrebno. Poleg tega je tedaj že treba paziti na varnostno dobo ali karenco, zlasti pri zgodnjih sortah hruško. Priporočljivo pa je škropiti še po obiranju, kadar opazimo napad bolšice, ki je nevaren zlasti v toplih in poznih jesenih. Tudi tedaj uporabimo piretroide, za katere pa je treba vedeti, da je njihova uporaba dovoljena največ dva­krat v eni sezoni.

Prebujno rast hrušk zaustavimo z zmanjša­njem odmerkov gnojil, zlasti dušikovih. Ne režimo preostro, ker tudi s tem povečuje­mo bujnost, zimsko rez pa raje dopolnimo s poletno. Tudi tako bomo zmanjšali ne­varnost napada hruševih bolšic.
Ponovno kaže poudariti, da je treba proti hruševim bolšicam ravnati preudarno in smotrno.
Proti njim nikar ne škropimo »na slepo« ali »za vsak primer« niti ne po kakem vnaprej pripravljenem škropilnem programu, tem­več le po potrebi, ko ugotovimo napad. Z nesmotrnim škropljenjem in s pogosto rabo insekticidov lahko uničimo naravne sovražnike, bolšice postanejo odporne pro­ti insekticidom in tako še pospešimo napad bolšic.