Hruševa brstarica

Hruševa brstarica je 6 do 7 mm dolga osica črne barve, ki ima rumenkasto-rdeč zadek. Na srečo se pojavlja poredko, kadar pa se, naredi precej škode predvsem v mladih nasadih, manj škodljiva je za starejše rod­no drevje.
Navadno opazimo sredi maja, ko dosežejo poganjki hrušk 10 do 15 cm, da ti venejo in se povesijo, njihovo listje pa se črno obar­va. Približno 5 cm pod vrhom poganjka opazimo več vbodov, ki potekajo v spirali okoli poganjka navzdol. Ubode naredi osi­ca, potem pa nadnje odloži jajčeca. Iz jaj­čeca se izleže ličinka pagosenica, ki vrta rov navzdol v stržen. Ko doraste, je dolga kakšen centimeter in je belkasto rumene barve ter ima zakrnele noge.

Pagosenica prezimi na dnu poganjka, se tam spomladi zabubi in konec aprila ali v začetku maja zleti osica. Pri mladih drevesih je lahko škoda občutna, saj propadejo mnogi ali pa vsi vršički poganjkov, kar ima nevšečne posledice za gojitev dreves.
Zatiranje je vse prej kot enostavno. Osica se precej neredno pojavlja, zato nikoli ne vemo, kdaj naj se pripravimo na zatiranje. Poleg tega tudi nimamo kakšnih posebnih izkušenj, kateri pripravki sploh učinkujejo na osice.
Pomembno je mehanično zatiranje. Takoj ob napadu odstranimo napadene poganjke in jih zažgemo ali zakopljemo. Na večjih, starejših drevesih to ni vedno mogoče, zato je pomembno, da napadene poganjke ozi­roma vršičke odstranimo pri zimski rezi, saj v njih prezimuje ličinka in se tam tudi zabubi. Paziti moramo, da vršiček odreže­mo dovolj nizko in tako zagotovo odstrani­mo tudi ličinko.
Porezane dele sežgemo. Nekateri priporočajo pokrivanje vršičkov, ko ti dosežejo kakih 10 cm; to je navadno v prvi polovici maja. Vršičke obdajo s plastičnimi vrečicami in jih odstranijo po dveh do treh tednih. Seveda je to mogoče napraviti le pri mladih ali mlajših drevesih. Še boljše je, da vršičke zaščitimo takrat, ko opazimo prve osice, ki obletavajo krošnje in sedajo na liste in poganjke. Najlažje jih ujamemo zgodaj zjutraj ali takoj po dežju, ko so ob nižjih temperaturah manj živahne ali otrple.

Kemično zatiranje bo verjetno manj uspeš­no. Poskusiti bi kazalo s fosforjevimi pri­pravki; žal si določen uspeh lahko obetamo le od bolj strupenih sredstev, npr. gusathi­ona ali folimata. Prvič bi morali škropiti v začetku maja, potem pa še dvakrat v pre­sledkih osmih dni.